Zgodovina

PREDSTAVLJAMO VAM JUDO KLUB OLIMPIJA

PRVIH ŠESTDESET LET

V letu 1952 so ljubljanski študentje ustanovili prvi judo klub v Sloveniji AJK Olympia, ki je tesno povezan z začetki juda v Sloveniji in začetki našega kluba. Namreč samo leto dni kasneje, koncem leta 1953, je bila pod vodstvom Antona Prančiča ustanovljena judo sekcija ŽTAK Ljubljana. Oba nastajajoča kluba, ki sta delovala vsak po svojih močeh in bregovih, sta se koncem leta 1969 združila in z ostalimi borilnimi športi vključila v ŠD Olimpijo, pod skupnim imenom TAK Olimpija.

Dokončna preobrazba pa je bila storjena v letu 1994, ko je prišlo do pomembne odločitve članstva, da se judo sekcija preoblikuje v samostojen klub pod zdajšnjim imenom Judo klub Olimpija – Ljubljana. Njen prvi predsednik pa je postal Matjaž Polajnar.

Judo klub Olimpija sodi v 60. letnem obdobju med večje klube v Sloveniji, postal je klub s spoštljivo tradicijo in lepimi rezultati. Postal je klub s svojo osebnostjo in karakterjem, v njem pa športniki, ki ta status tudi zaslužijo in zagotavljajo. Ves čas smo poleg uvrščanja na najvišja mesta gojili tudi vse tisto, česar ni mogoče kupiti z denarjem. To je spoštovanje, prijateljstvo, enotnost, lojalnost, strpnost, odgovornost, skrb za zdravje in še marsikaj. Ugotoviti moramo, da smo bili na dobri poti. Za kaj več pa je potreben samo čas in potrpljenje, seveda s predpostavko resnega in načrtnega dela, ustrezno finančno konstrukcijo v ustreznih pogojih, ki te težnje tudi udejanjajo.

Pod strokovnim vodstvom naših trenerjev že vrsto let potekajo »otroške in mladinske judo šole Olimpije«. Nekaj tisoč športnikov – fantov in deklet je bilo vzgojenih z druženjem v naši sredini, niso bili prepuščeni cesti in so zgradili svojo osebnost, ki lahko danes prispeva nekaj k vrednosti sveta – to je tudi končni cilj juda in našega kluba. Želimo vzgajati predvsem dobre, samozavestne, zdrave, odporne, odgovorne in poštene ljudi, sposobne spoprijeti se z vsakodnevnimi težavami sodobnega sveta, sposobne hitro in odločno sprejemati pravilne odločitve in delovati v korist človeka in celotnega človeštva.

V polstoletnem obdobju je bilo torej preko otroških in mladinskih judo šol Olimpije vključeno v naše vrste več tisoč mladih športnikov vseh starosti in obeh spolov. Na naših blazinah je zraslo mnogo ljubiteljev juda, preko 100 nosilcev mojstrskih pasov, veliko vrhunskih tekmovalcev in tekmovalk, ki so dosegali odmevne rezultate na domačih in mednarodnih prizoriščih, seveda pod strokovno taktirko odličnih trenerjev,
ki so pomembneje delovali v posameznih obdobjih tudi v reprezentančnih selekcijah nekdanje Jugoslavije in sedaj samostojne Slovenije. Hkrati pa je uspelo kar trem našim odličnim judoistom pridobiti naziv mednarodnega sodnika – Marjan Ocvirk, Miran Babnik in Emil Pozvek.

Ob teh dogodkih nikakor ne moremo mimo izidov publikacij dveh pomembnih del o judu, avtorja Antona Prančiča, pred nedavnim izdane publikacije »Ledina«, ki predstavlja svojevrstno videnje razvoja v prvem desetletju organiziranega juda v Sloveniji, skozi prizmo klubskega dogajanja – takratnega judo kluba ŽTAK Ljubljane in je pravo darilo našemu klubu ob 50. obletnici našega kluba, ter delo Jožeta Škrabe »Judo – Prvi koraki«, ki je še danes dober učni pripomoček pri napredovanju v stopnjah pasov.

Vsako leto prirejamo veliko tradicionalno prireditev mednarodni turnir Nagaoka. Naše organizacijske sposobnosti so splošno znane. Prav zaradi tega nam je bila tudi zaupana organizacija mladinskega evropskega prvenstva v Ljubljani – MEJP ’97, ki je bila organizirana na najvišjem nivoju, kar je dalo ravno pravšnji vzgon do uspehov slovenskega juda v zadnjem obdobju. Posledično temu dogodku pa nam je bila zaupana tudi izvedbena organizacija EP do 23 let v Ljubljani, ki resda ni bila na taki ravni kot prejšnja, vendar se ga bomo radi spominjali po rezultatskem dosežku srebrne medalje Saša Jereba.

Trenerji našega kluba, ki so pomembneje delovali v preteklem obdobju:

  • Anton Prančič, 3. Dan, ustanovitelj, duhovni vodja in trener prvega desetletja, ter prvi reprezentančni trener na EP v Barceloni leta 1958.
  • Jože Škraba, 7. Dan, trener in strokovni vodja kar štiri desetletja, nekdanji reprezentančni trener in selektor takratne Jugoslavije, ter samostojne Slovenije.
  • Brane Vuzem, 5. Dan, trener sredine devetdesetih let in nekdanji reprezentančni trener kadetske reprezentance Slovenije.
  • Olga Štirba, 4. Dan, trenerka kluba in reprezentančna trenerka mladinske in članske reprezentance, ter vodja judo šole nacionalnega pomena.
  • Inna Toropejeva, 4. Dan, pomočnica trenerke kluba in vodja mlajših starostnih kategorij.
  • Milan Kunčič, 3. Dan, trener otroških judo šol Olimpije.
  • Jaka Sluga, 2. Dan, trener otroških judo šol Olimpije in pomočnik trenerke kluba.

Naš klub je prevzel že takoj po prvih letih delovanja vodilno vlogo na takratnem prostoru bivše Jugoslavije. Poleg neštetega števila ekipnih prvakov Slovenije, smo med drugim postali v teh letih tudi sedemkratni ekipni jugoslovanski prvaki, na prvenstvih posameznikov pa beležimo preko 250 naslovov državnih prvakov v vseh starostnih stopnjah.

V tem obdobju pa ne moremo mimo dosežkov naših športnikov na največjih mednarodnih tekmovanjih. Pri tem pa moramo pripomniti, da v zgodnjem obdobju razvoja slovenskega juda (1955 – 1970) niso bila tako pogosta tekmovanja v mednarodnem prostoru kot je to slučaj sedaj. Organizirana so bila resda evropska in svetovna prvenstva, z letom 1964 je bil judo uvrščen tudi na OI v Tokiju in to je bilo tudi več ali manj vse. Tekmovanja za svetovni pokal in druga elitna tekmovanja so bila uvedena šele v novejšem obdobju, prav zato mnogi naši vrhunski tekmovalci takrat niso imeli nikakršnih možnosti za kakšne vidnejše mednarodne uspehe.

Največ uspeha beležimo v mladinski konkurenci, v članski konkurenci smo dosegli odmevne mednarodne rezultate v pokalnih tekmovanjih. Leta 2013 pa smo osvojili tudi prvo medaljo na članskem SP. Mednarodno primerljive rezultate je prvi zabeležil Matjaž Smolnikar v mladinski konkurenci. Najprej je osvojil srebrno odličje do 80 kg na MEP v Berlinu leta 1964, leto kasneje pa je na MEP v Haagu nad 80 kg, stopil še za stopničko višje. Nadaljevala sta Oto Seles in Srečo Petrič v članski konkurenci. Oto Seles je v letu 1966 osvojil na turnirju narodov – nekakšnem predhodniku današnjega svetovnega pokala v Pragi, prvo zlato odličje v članski konkurenci do 68 kg. V osemdesetih letih beleži odmevne rezultate Srečo Petrič. Na moštvenem evropskem prvenstvu v Novem Sadu 1985, je reprezentančna vrsta takratne Jugoslavije osvojila bron, za katerega ima velike zasluge prav Srečo Petrič. Leto kasneje pa je v Sofiji osvojil še naslov balkanskega prvaka do 93 kg.

S splošno krizo slovenskega juda koncem osemdesetih in začetku devetdesetih let, je opazna kriza tudi v naši sredini. Prvi vidnejši rezultati so se ponovno pojavili koncem devetdesetih let, ko je na sceno stopil Sašo Jereb – najprej v kadetski in mladinski konkurenci, pričel pa je z bero medalj na turnirjih svetovnega pokala tudi v članski konkurenci. Najprej je osvojil bronasto medaljo na EYOF leta 1999 na Danskem. V letu 2001 je osvojil srebrno odličje na MEP v Budimpešti, leto dni kasneje pa si je nadel medalji enakega sijaja še na MSP v Južni Koreji in študentskem svetovnem prvenstvu v novem Sadu.

Uspešno je nadaljeval tudi v letu 2003 v članski konkurenci. Najprej je s sedmim mestom na super »A« pokalu v Moskvi opozoril nase, na turnirju svetovnega pokala v Varšavi je osvojil prvo odličje v članski konkurenci – bron. Na turnirju svetovnega pokala v Rimu pa je osvojil že srebrno medaljo. Sledila je poškodba in dolgotrajno okrevanje, kar ga je dodatno ločevalo od nabiranja predragocenih točk svetovnega pokala, ki so pogoj za uvrstitev na OI. Prav zato mu je bilo potrebno za dosego tega ciljnega projekta zagotoviti optimalne pogoje, med drugim tudi nadvse koristne priprave na Japonskem. Končno se je lahko tudi on vključil v tekmovalni proces svetovnega pokala in si v skladu z točkovanjem EJU in kar je še posebej pomembno, na blazini priboril mesto v olimpijski reprezentanci Slovenije – Atene 2004. Na samem prizorišču v grški prestolnici pa ni imel večjega uspeha, kar pa ne spreminja dejstva, da je Sašo Jereb naš prvi olimpijec.

Na zmagovalnih stopničkah s srebrom okrog vratu ga ponovno vidimo na EP do 23 let v Ljubljani in to v hali Tivoli pred domačo publiko, kar je bilo zanj in za nas posebno doživetje. Nekoliko v senci Saša Jereba, je v tem letu dosegel izjemen uspeh tudi Marko Petrič, ki je na MEP v Sofiji osvojil srebrno medaljo do 73 kg. Vendar mednarodni uspehi članov našega kluba še niso končani. Fantastične uspehe na turnirjih svetovnega pokala niza Sašo Jereb tudi v letu 2005. Tako se je na zmagovalni oder povzpel tudi na turnirjih svetovnega super »A« pokala v Parizu in Hamburgu s srebrnima medaljama na prsih, kjer je med drugimi zvenečimi imeni gladko položil na hrbet tudi nosilca olimpijskega zlata iz Aten Korejca Lee Won-Heeja in v enakem slogu še evropskega prvaka Izraelca Yoela Razvozova. Na evropskem prvenstvu v Rotterdamu se je uvrstil na 7. mesto.

Tudi v naslednjih letih se je Sašo Jereb na pokalnih tekmovanjih uvrščal med dobitnike medalj, a v letu 2010 mu je že začel slediti njegov mlajši brat Andraž Jereb. Andraž je pri komaj 18 letih na prvenstvu v Sarajevu postal viceprvak evrope do 23 let v kategoriji do 66 kg. Leta 2011 pa je postal še viceprvak evrope na MEP v belgijskem Lommelu.

Tega leta pa je vrhunske mednarodne rezultate začela dosegati še Anja Štangar, ki je pri 15 letih osvojila bronasti medalji na EP za kadetinje na Malti in SP za kadetinje v Kijevu. Na olimpijadi mladih (EYOF) v turškem Trabzonu pa se je v kategoriji do 48 kg okitila z zlatom. Postala je prva slovenska tekmovalka, ki je v enem letu domov prinesla tri medalje z velikih mednarodnih tekmovanj. Tudi naslednje leto je Anja nadaljevala z vrhunskimi rezultati, saj je v črnogorskem Baru v isti kategoriji ponovno osvojila bronasto medaljo na kadetskem EP. V letu 2012 pa je svoj delež k uspehom tekmovalcev in tekmovalk Judo kluba Olimpija pridodala tudi Vlora Beđeti, ki je v kategoriji do 63 kg na svetovnih »A« pokalih v Budimpeši in Varšavi povzpela na tretjo stopničko. S tem je postala tudi prva rezerva za odhod na olimpijado v London.

Leta 2013 so tekmovalci in tekmovalke dosegli nov mejnik v 60 letni zgodovini našega kluba.

Svetovnega prvenstva v Rio de Janeiru sta se udeležila dva naša tekmovalca. Jesenko Četić je v kategoriji do 81 kg prišel v četrto kolo in prvenstvo končal na devetem mestu. Vlora Beđeti pa je za naš klub osvojila prvo (bronasto) medaljo na članskem SP. Tega leta je Vlora Beđeti zmagala tudi na »A« pokalu v Lizboni in na sredozemskih igrah v Mersinu. Njene uspehe pa sta dopolnili tokrat kar obe sestri Štangar. Anja Štangar je nadaljevala z zmagami na kadetskih »A« pokalih (Zagreb, Kijev in Berlin) tokrat v kategoriji do 57 kg in konec leta na evropski kadetski lestvici končala na skupnem tretjem mestu. Maruša Štangar pa je po zmagah na kadetskih »A« pokalih (Zagreb in Kijev) ter drugem mestu v Berlinu, pri ravno tako komaj 15 letih, v kategoriji do 44 kg osvojila bronasto medaljo na SP za kadetinje v Miamiju. Udarila se je tudi med mladinkami in na mladinskem EP v Sarajevu v kategoriji do 44 kg osvojila bron. Konec leta je na evropski kadetski lestvici končala na skupnem drugem mestu.

Descargar musica